OPIS MOJE ŠPORTNE POTI IN DOSEŽKOV
S športom sem se začela ukvarjati v osnovni šoli. Ker sem trenirala alpsko smučanje, sem večino mladostniških dni preživela na smučišču. S pričetkom gimnazije se je strast do smučanja umirila, strast do športa pa ostala. Tako me je življenjska pot vodila na Fakulteto za šport, kjer sem letošnje leto absolvent magistrskega študija, smer športna vzgoja. V času študija me je prevzel motociklizem. Sprva sem se po zaslugi očeta spoznala z enduro motorjem, ter čez dobro leto začela svojo tekmovalno pot na Enduro Cross Country tekmovanjih. Leto kasneje sem se spoznala še s panogo trial, kar pomeni umetnost premagovanja ovir brez napak. Sledila je naporna sezona, saj smo se vseskozi pripravljali na prestižno svetovno tekmovanje trial reprezentanc – Pokal narodov. Skupaj z Jasmino Ribič sva bili prvi predstavnici Slovenije, ki sva se udeležili tekmovanja takega kova. Skupno sva dosegli odlično 11. mesto. Trenutno vso energijo vlagam v panogi Enduro Cross Country in Motocross, kar se iz sezone v sezono bolj obrestuje. Tekmovanja omenjenih panog so v Sloveniji izpeljana pod okriljem MZS (Moto zveze Slovenije), na katerih je prejšnjo sezono vsega skupaj tekmovalo preko 1.500 tekmovalcev. Ta številka nam pove, da panoga Enduro Cross Country postaja v Sloveniji vedno bolj prepoznavna in posledično zanimiva za medije. Zavedam se, da sem se za motociklizem navdušila pozno (prvi začetki leta 2015), vendar sem kljub temu v letošnji sezoni dosegla naslov državne prvakinje v disciplini Enduro Cross Country in državne podprvakinje v disciplini Motocross. Poleg slovenskih tekmovanj sem letošnjo sezono tekmovala tudi na dveh avstrijskih Enduro Cross Country tekmah, kjer sem obakrat osvojila 3. mesto.

ENDURO CROSS COUNTRY – 24.3.2018, BUZET

V soboto, 24.3.2018 je na Hrvaškem v Buzetu, potekala prva dirka sezona in sicer v panogi Enduro Cross Country. Občutki pred prvo tekmo sezone so bili malo negotovi, saj sem teden pred tekmo ležala v postelji z antibiotiki. Dva dni pred tekmo sem bila oslabela, a vseeno naredila dobra treninga. V soboto na dan tekmovanja sem se počutila precej boljše, obenem pa je adrenalin naredil svoje. Letošnja sezona bo zagotovo zanimiva, saj se je tekmovanja udeležilo 275 tekmovalcev, kar je praktično rekordno število udeležbe v Sloveniji na tovrstnih tekmovanjih.

Proga je bila letošnje leto še malo bolj razgibana kot lansko leto, vsebovala je skoke, spuste in vzpone po gozdu z vmesnimi preprekami. Zelo pomembno je bilo odvoziti po »idealnih« linijah, katere sem si v času treninga dobro ogledala in zapomnila. Po štartu sem bila na drugem mestu, a že v prvem krogu nekje na sredini prehitala prvo tekmico ter od tu dalje zadržala prvo mesto do konca. Tekma je potekala 60 min, kar je s fizičnega vidika dokaj naporno, a moram priznati, da je vsako tekmo lažje. Kot sem omenila sem tekmovanje zaključila na prvem mestu v ženski kategoriji, med 85 moškimi tekmovalci v kategoriji bronze pa bi glede na čas, ki sem ga postavila, osvojila 6. mesto. Glede na čase krogov, ki sem jih postavila, lahko rečem, da je bilo pripravljalno obdobje tekom zime uspešno opravljeno. Vse moči so uprte že v naslednjo tekmovanje, ki bo potekalo 21. in 22.4.2018 v Ribniku na Hrvaškem.

ENDURO in MOTOCROSS – 21., 22.4.2018, RIBNIK

Pretekli vikend sta bili na sporedu dve dirki na Hrvaškem, natančneje v kraju Ribnik. Tokrat sem tekmovala v dveh različnih panogah, v soboto na enduro dirki in v nedeljo na motokrosu. Sobotna dirka je bila časovno omejena in sicer smo v 4 urah morali odvoziti 3 enduro kroge (vožnja po gozdni trasi), kjer je bil enduro krog dolg cca. 45 min. Po vsakem enduro krogu smo odvozili specialni test, kateri je odločal o končni razvrstiti. Po prvem enduro krogu sem tik pred specialnim testom ugotovila, da mi je počila zadnja guma, katero smo hitro zamenjali tako, da sem lahko nadaljevala z dirko. Vse tri kroge s special testi sem odpelajla v časovnem okviru ter po seštevku časov special testov, osvojila 1. mesto. Z dirko sem bila zelo zadovoljna.

V nedeljo je bil na sporedu motokros. Vse skupaj se je začelo s treningom ob 8 uri zjutraj, nato je sledila prva dirka, in po 30 minutnem premoru še druga dirka. Ženska kategorija je tekmovala skupaj z klaso 85 kubičnih centimetrov. Na štartu je bilo toliko tekmovalcev, da sem bila primorana štartati iz druge vrste, kar se je na koncu izkazalo celo za pozitivno. Štart mi je v obeh vožnjah zelo dobro uspel, na koncu sem si v obeh vožnjah privozila skupno 3. mesto.

AVSTRIJSKI CROSS COUNTRY – 5.5.2018, LAUNSDORF

V soboto, 5.5.2018 sem se letošnjo sezono udeležila prve dirke avstrijskega cross country prvenstva. Vremenske razmere nam niso bile ravno naklonjene, saj je tri dni pred tekmo in na dan tekme zjutraj še padal dež. Pogoji niso bili običajni kot je suh teren z idelanimi linijami, ki si jih »narediš« po nekaj krogih. Ravno nasprotno, linije so se praktično vsak krog spreminjale. Teren je bil povsem razmočen in blaten. Proga je bila že v osnovi zelo razgibana, dva daljša, viseča in zelo strma vzpona, dva strma spusta s kanali, daljši vzpon v gozdu s spolzkimi skalami in ozek, blatnat, drseč spust navzdol. Do popoldneva se je teren tako razril, da so najmočnejši kategoriji med drugim odstanili strem klanec navzdol, ker so bili kanali enostavno prehudi. Tekma za žensko kategorijo je potekala dve uri, kar je v primerjavi s slovenskimi dirkami 1 uro dlje. Napor je bil hud, a moram priznati, da sem po kakšni uri padla v ritem, katerega sem poskušala ohranjati do konca dirke in voziti predvsem z glavo. Povprečen čas kroga je bil 8 min in 50 sekund, vsega skupaj sem naredila 14 krogov. Tovrstna težavnost proge in pogoji so bili zame nova izkušnja. Na koncu sem osvojili 2. mesto v ženski kategoriji, kjer nas je tokrat tekmovalo kar 15 deklet. Z samo dirko sem bila zelo zadovoljna in obenem potrdila, da je napredek glede na lansko sezono viden. Treningi, ki sledijo bodo uprti v naslednji dve dirki, ki bosta potekali 26.5. (cross country) in 27.5. (motocross) v Žireh, kamor vas tudi vljudno vabim.

ERZBERGRODEO (1.6 – 3.6.2018)

Prejšnji teden v torek, smo se odpravili v sosednjo Avstrijo, kjer sem se udeležila do sedaj ene izmed težjih dirk. Letošnje leto je potekalo že 24. Erzbergrodeo tekmovanje, čemur gre pripisati sloves dirke, kjer je število prijav omejeno na 1800 tekmovalcev. Dirka poteka v mogočnem kamnolomu (prikaz na spodnji fotografiji), kjer se od srede ne nedelje, poleg tekmovanja, godi pravi spektakel. Na Erzberg smo prispeli že v torek ponoči, kjer se je pred vhodom v kamolom vila kolona prikolic in kemperjev. V sredo zjutraj smo se namestili v kamnolomu, kjer smo postavili »tabor«, uredili vse potrebno ter prevzeli štartne številke za petkov prolog.

Naj omenim, da je dirka razdeljena na tri dni. V petek in soboto se vozi tako imenovani prolog (dolžina cca. 12km), v nedeljo pa je na sporedu extrem enduro na katerega se kvalificira le prvih 500 tekmovalcev na podlagi najboljšega časa prologa. Sama sem bila prijavljena zgolj na prolog v ženski kategoriji.

V četrtek sem si s kolesom ogledalo progo prologa, ki je bila videti nič kaj posebnega. Terase kamnoloma z vmesnimi šikanami, ki so jih označevale zastavice, podobne smučarskim. Prolog je predstavljala res brzinska vožnja. V petek se je štart prologa pričel ob 8 uri zjutraj, sama pa sem se s štartno številko 1015 na progo podala ob 14.30 uri. Najbolj ubijajoče je bilo čakanje na štart, čakanje v koloni do štartne rampe, skratka napetost od jutra pa vse do konca prologa. Prvega prologa zagotovo nebom pozabila. Štartala sem zelo suvereno, a že takoj po prvem ovinku videla, da bo potrebno voziti bolj z glavo. Po 1014 tekmovalcih proga prologa ni bila več videti kot »avtocesta«, ampak je bolj spomnijala na kamnito pot. Na določenih odsekih so iz podlage pogledale ostre skale, naredile so se številne luknje, prašnih oblakov od tekmovalcev pa tudi ni manjkalo. Kmalu po štartu me je dohitel eden izmed tekmovalcev, ki je za seboj pustil prašni oblak. Sama nisem ravno najbolje odreagirala, saj sem obdržala enako hitrost vožnje ne glede nato, da ničesar nisem videla. Po nekaj metrih sem pred seboj, žal prepozno, zagledala kamnito šikano, ki je vodila v desno. Zgodil se je padec, nič jasnega, spomnim se edino to, da tako hitro kot sem padla sem se tudi pobrala in vozila naprej. Hujših poškodb ni bilo tako, da je bila sreča res na moji strani. Isti dan ob 21 uri zvečer so objavili rezultate nad katerimi sem bila, glede na padec, pozitivno presenečena. Osvojila sem 5. mesto med 31. tekmovalkami. Na sobotni prolog sem se podala zelo motivirana, predvsem z mislijo, da bom poskušala še izboljšati rezultat. Občutki na progi so bili dobri, vendar je bil tempo vožnje na določenih odsekih občutno počasnejši, saj smo zopet vsi vozili po isti progi, ki je bila zaradi razmer še bolj zahtevna kot prejšnji dan. V soboto zvečer je zopet sledila razglasitev rezultatov. Časa mi žal ni uspelo izboljšati, poleg tega so v skupno razvrstitev dodali večratno svetovno prvakinjo endura, voznico, ki je zaključila Rally Dakar, Laio Sanz, kar je zame pomenilo končno 6. mesto. Z rezultatom sem zadovoljna, predvsem pa me veseli, da sem se udeležila tovrstnega tekmovanja, kjer so dosežene višje hitrosti in sem tako pridobila novo znanje in nepozabno izkušnjo.